«

8. marec, mednarodni dan žensk

Začetki obeleževanja mednarodnega dneva žensk

Ženske so delavke že od začetka industrializacije. Pravica do dela in s tem (skromnega) zaslužka je bila sprva omejena na neporočene ženske. Poročene ženske so v Avstriji pravico do dela dobile leta 1811, kar je bilo prej kot v marsikateri drugi državi. Ker pa je njihovo delo predstavljalo drugi, dodaten zaslužek v družini, je bilo plačano manj, čeprav so delale enako težka dela. S krepitvijo socialističnega gibanja so se krepile tudi zahteve žensk po politični in ekonomski svobodi. Delavske ženske so svoj dan prvič obeležile v Združenih državah Amerike, s shodom v New Yorku 28. februarja 1909, pobudnica je bila Socialistična partija Amerike.

Pobudo za mednarodni dan delavskih žensk je na Drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910 dala nemška socialistka Clara Zetkin. Prvo praznovanje je bilo že naslednje leto, 19. marca 1911, ob štirideseti obletnici pariške komune. Obeležili so ga v Nemčiji, Švici, Avstro-Ogrski, na Danskem … V ospredju je bil boj za volilno pravico žensk, enako plačilo in siceršnje izboljšanje ekonomskega položaja žensk. Leta 1914 so ga v Nemčiji prvič obeležili 8. marca. Prav tako so 8. marca 1917 (po gregorijanskem koledarju; po julijanskem 23. februarja) v Petrogradu v Rusiji potekale množične demonstracije tekstilnih delavk. Rusko prebivalstvo je bilo, kot povsod drugod, naveličano vojne in državo je zajel val nemirov. Demonstracije tekstilnih delavk 8. marca pa so – predvsem zaradi brutalnega odziva oblasti – prerasle v vstajo in začela se je februarska revolucija, ki je z oblasti odpihnila carja Nikolaja II. V Sovjetski zvezi je tako 8. marec – dan žensk – postal državni praznik.


Kranjska je konec 19. stoletja, to je v času intenzivne industrializacije, izstopala med avstrijskimi deželami po visokem deležu zaposlenih žensk. Eden glavnih razlogov je bila tobačna tovarna, ki je zaposlovala kar 2000 delavk. Ženske po avstrijski zakonodaji niso smele biti članice političnih strank ali političnih združenj. Do uvedbe splošne (moške) volilne pravice za državnozborske volitve leta 1907 so sicer v nekaterih deželah in mestih volilno pravico imele – ob doseganju premoženjskega cenzusa –, a so lahko volile le po posredniku. Prav tako so jim bila do leta 1897 zaprta vrata dunajske univerze.

Svoje politične pravice so tako poskušale uresničevati z ustanavljanjem društev. Prvo žensko politično organizirano društvo je bilo Društvo slovenskih učiteljic, ki je bilo ustanovljeno v Ljubljani 29. decembra 1898. Borilo se je za izenačitev položaja učiteljev in učiteljic (slednje so morale ostati neporočene, prejemale so nižjo plačo) ter za volilno pravico žensk. V Trstu je leta 1897 začel izhajati časopis Slovenka, prvi slovenski ženski časopis. Številne avtorice, med njimi Zofka Kveder, Elvira Dolinar in urednica Ivanka Anžič Klemenčič, so se lotevale perečih vprašanj ženske enakopravnosti, zagovarjale izobrazbo žensk, se borile proti obveznemu celibatu učiteljic ter naslavljale tudi socialna vprašanja. Zahteve po enakem dostopu do izobrazbe, enakem plačilu in volilni pravici so se krepile. Že leta 1911 so tako tudi v nekaterih mestih pri nas obeležili Mednarodni dan žensk. V Ljubljani so organizirali manjši shod, v Idriji pa predavanje. Večji shod je potekal tudi v Trstu.

Po prvi svetovni vojni in priključitvi dela notranjeavstrijskih dežel Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev se položaj žensk pri nas ni bistveno izboljšal. Smele so študirati, na novoustanovljeni ljubljanski univerzi je bil prvi doktorat nasploh podeljen ženski, Anki Mayer, a so se v poklicnem življenju srečevale s številnimi preprekami. Niso mogle postati sodnice, učiteljice se (še vedno) niso smele poročiti, javne uslužbenke so v času krize odpustili prej kot njihove moške kolege. Seveda so ženske še vedno delale za nižje plačilo, prav tako niso imele volilne pravice. Do radikalnih sprememb je prišlo šele po drugi svetovni vojni; ženske so v Jugoslaviji dobile volilno pravico, uzakonjena je bila enakost spolov. Javne storitve, kot so vrtci in obrati družbene prehrane, so razbremenile ženske njihovih tradicionalnih vlog, polno plačan porodniški dopust pa jim je tudi v času odsotnosti z dela zaradi skrbi za najmlajše omogočil ekonomsko neodvisnost. Stopnja zaposlenosti žensk, predvsem mater, je pri nas še vedno med višjimi v Evropi.
 

Ženske v Sloveniji danes

V Sloveniji je na začetku lanskega leta živela 1.053.701 ženska. Njihova povprečna starost je bila 45,4 leta, kar je bilo skoraj 3 leta več od povprečne starosti moških. Poimenovane so bile z več kot 30.000 različnimi imeni, največ je bilo Marij, sledile so Ane, Maje, Irene in Mojce. Ženske v povprečju živijo skoraj 8 let dlje kot moški – povprečna starost prebivalk, umrlih v 2022, je bila 82,5 leta, prebivalcev pa 74,9 leta. Pričakovano trajanje življenja deklic, rojenih v 2022, je bilo 83,9 leta, dečkov pa 78,4 leta.

Po zadnjih razpoložljivih podatkih je bilo med prebivalkami Slovenije, starimi 15 let ali več, 75,7 % takih, ki so rodile vsaj enega otroka. Med 25-letnicami je bilo 22,1 % mater, medtem ko je med 30-letnicami ta delež znašal 55,0 %. Med ženskami, starimi 15 let ali več, jih je največ (40,8 %) imelo dva otroka.

V 2023 je bilo največ žensk (42,0 %), starejših od 14 let, poročenih; sledile so samske (nikoli poročene), bilo jih je 36,9 %. Zanimivo, največ moških (47,6 %) je bilo samskih, tj. nikoli poročenih. Leto prej so bile neveste ob sklenitvi zakonske zveze stare v povprečju 34,9 leta (ženini 37,3 leta), ob prvi poroki pa 31,0 leta (ženini 32,9 leta). 

Ženske so na začetku leta 2023 predstavljale 49,8 % prebivalcev Slovenije. Njihov delež je bil najvišji v občinah Murska Sobota in Ankaran (51,7 %), najnižji pa v občini Šentrupert (41,2 %). Slovenija je sicer ena redkih držav članic EU, v katerih je prebivalo manj žensk kot moških. Takšno razmerje je bilo leta 2022 le še na Švedskem, v Luksemburgu in na Malti. Do 62. leta starosti med prebivalci Slovenije prevladujejo moški, nad to starostno mejo pa ženske. Med stoletniki je bilo konec lanskega leta 311 žensk in 60 moških.
 


Leta 2022 je imelo terciarno izobrazbo (tj. doseženo najmanj višješolsko izobrazbo) 29,9 % prebivalk Slovenije, starih vsaj 15 let. Med moškimi je bil ta delež nekoliko nižji, 21,1 %. 

V 2022 je študij na kateri koli stopnji terciarnega izobraževanja v Sloveniji dodatno zaključilo 9.560 žensk; predstavljale so 59,3 % diplomantov terciarnega izobraževanja. Med novimi diplomantkami je bil delež največji na področju poslovnih in upravnih ved ter prava (20,1 %), sledilo je področje zdravstva in socialne varnosti (18,0 %).

https://e.infogram.com/9d47d3ca-d2d1-4ac5-b8f6-f3bc4f6883a3?src=embed

V 4. četrtletju 2023 je bilo med delovno aktivnimi prebivalci 451.000 žensk (ali 45,3 % od vseh), od tega je bilo 89,8 % zaposlenih in 8,5 % samozaposlenih. Pri moških je bil delež slednjih višji, 14,8-odstoten.

Po začasnih podatkih za 2022 je povprečna mesečna bruto plača za ženske v Sloveniji znašala 2.117 EUR ali 137 EUR manj kot za moške. Plačna vrzel med spoloma je znašala 6,1 %, največja plačna razlika je bila v skupini poklicev za storitve, prodajalci oz. prodajalke (18,1 %), najnižja pa med uradniki oz. uradnicami (2,1 %). Plače so bile v vseh poklicnih skupinah višje pri moških. 

Po metodologiji in podatkih Eurostata je bila leta 2022 plačna vrzel v Sloveniji 8,2-odstotna. Najmanjša je bila v Luksemburgu (0,7 %), ta je bila tudi edina EU-država, v kateri so bile plače žensk višje kot plače moških, sledili sta Italija (4,3 %) in Romunija (4,5 %). Največja plačna razlika pa je bila v Estoniji (21,3 %), sledila je Avstrija (18,4 %).


Zastopanost žensk na trgu dela v Sloveniji je višja od povprečja držav članic EU. Leta 2022 je stopnja delovne aktivnosti žensk, starih 18–64 let, v Sloveniji znašala 72,5 %, v EU pa 67,4 %. Tudi stopnja delovne aktivnosti žensk z otroki je bila višja od povprečja EU-27; med materami s tremi otroki ali več je bila najvišja na Švedskem, 83,4-odstotna, Slovenija se je z 81,5 % uvrstila na tretje mesto.

https://e.infogram.com/fcb0ca03-1c1d-44f7-bff7-1c8560dda66f?src=embed


Leta 2021 je bila povprečna starost prebivalk Slovenije ob prvi zaposlitvi 24 let, povprečje EU-27 je znašalo 1 leto manj. Ženske so se od staršev odselile pri starosti 28,1 leta (povprečje EU-27: 25,5 leta), ob rojstvu prvega otroka so bile stare 29 let (povprečje EU-27: 29,5 leta), pričakovana življenjska doba prebivalk Slovenije pa je bila 83,8 leta, skoraj 1 leto več od povprečja EU-27 (82,9 leta).

Ženske v Sloveniji so na splošno zadovoljne s svojim življenjem, v 2023 so ga na lestvici od 0 do 10 ocenile povprečno s 7,7, pri čemer so bile najbolj zadovoljne v starostni skupini 26–35 let (8,2).

Vir:

Sindikat Mladi plus, https://www.mladiplus.si/2021/03/01/zgodovina-8-marca/, pridobljeno 4. marca 2024

Statistični urad RS, Surs, https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/12682, pridobljeno, 4. marca 2024